Žan – en sam zlog s francoskim naglasom in slovenskim Ž

Od kod prihaja ime Žan in kaj pomeni

Žan je slovenski zapis francoskega imena Jean. Ta pa je potomec latinskega Iohannes, grškega Ioannes in na koncu hebrejskega Johanan, kar pomeni »Bog je milostljiv«. Žan je torej v najožjem sorodstvu z Janezom, ki je stoletja veljal za najbolj slovensko moško ime, pa tudi z Janom, Ivanom, Hansom, Johnom in Giovannijem. Isti koren, le da je do nas prišel po francoski poti.

Prav ta pot je imenu dala njegovo posebnost. Francozi pišejo Jean in izgovarjajo nosni samoglasnik, ki ga slovenščina ne pozna. Slovenščina je ime zapisala tako, kot ga sliši: začetni glas, ki ga ima francoski J, je pri nas Ž, na koncu pa se jasno sliši n. Nastalo je ime, ki zveni svetovljansko, a ga noben slovenski otrok ne bo nikoli črkoval narobe.

Pri nas se je Žan razširil v drugi polovici dvajsetega stoletja, pravi razcvet pa je doživel v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja, ko se je uvrščal med najpogosteje izbrana imena za novorojene dečke. Zato danes srečaš Žane vseh starosti – od očetov, ki so bili Žani v vrtcu sredi devetdesetih, do fantov, ki šele vstopajo v šolo. Ime je obdržalo svežino, ker je kratko in jasno, hkrati pa nosi spomin na tradicijo, saj je v bistvu Janez v francoski preobleki.

Zanimivo je tudi, da ima Žan žensko dvojnico Žana. Ker se Žan v rodilniku in tožilniku glasi prav tako »Žana«, se v slovenskem stavku moška in ženska oblika na papirju včasih srečata – v zgodbi pa iz okolice vedno jasno, da gre za fanta.

Kako Žana kličejo doma, v šoli in v zgodbi

• Žan — Uradna in hkrati vsakdanja oblika. Ker je ime že samo po sebi kratko, ga večina družin sploh ne krajša. Tudi zvalnik je enak: »Žan, kosilo!«
• Žanček — Ljubkovalna oblika s pomanjševalno pripono, ki jo najpogosteje uporabljajo babice, dedki in starši, ko je fant še majhen ali ko ga tolažijo.
• Žani — Nežnejša, igriva oblika, ki se sliši doma in med prijatelji. Pogosto jo uporabljajo mlajši bratci in sestrice.
• Žana (za Žana, brez Žana) — Rodilnik in tožilnik. Tako se glasi posvetilo »za Žana« in tako ga omenja zgodba, ko ga nekdo išče ali pogreša.
• z Žanom — Orodnik. Pred zvenečim Ž se piše predlog z, ne s – v knjigi bo junak zato vedno na poti »z Žanom«.