Ema so tri črke, ki jih deklica prepozna prej kot vse druge

Od kod prihaja Ema in kaj pomeni

Ema je germanskega izvora. Izhaja iz starovisokonemškega korena ermin oziroma irmin, ki pomeni »velik, mogočen, vseobsegajoč«, in je bila sprva okrajšava daljših imen, ki so se začenjala prav s tem korenom. Skozi stoletja se je osamosvojila in danes ni okrajšava ničesar: Ema je polno, samostojno ime, ki je v rojstnem listu zapisano natanko tako, kot ga kličejo doma. To je med imeni redkost — večina jih ima dolgo uradno in kratko domačo različico, Ema pa je oboje hkrati.

Ob tem ostaja tudi domača oblika več starejših imen. Emilija, Emanuela in Emina se v vsakdanjem govoru pogosto skrajšajo v Emo, zato se za istim klicem na igrišču včasih skriva povsem drugo ime v dokumentih.

V slovenskem prostoru ima ime tudi zgodovinsko zaledje. Sveta Ema Krška je plemkinja, ki je po družinski tragediji svoje posestvo namenila ustanovitvi samostana in škofije v Krki na Koroškem; po njej se pri nas imenujejo cerkve in romarske poti. Zaradi nje ime nikoli ni zvenelo tuje, tudi v stoletjih, ko ga skoraj nihče ni dajal otrokom.

In prav v tem je zanimivost: Ema je ime, ki se je vrnilo. Med babicami in mamami jo najdeš redko, med novorojenkami zadnjih dveh desetletij pa se redno uvršča v sam vrh lestvice najpogostejših imen. V vrtčevski skupini sta tako lahko dve Emi, v službi njune mame pa nobena. Za pravljico je to pravzaprav prednost — ime hkrati zveni sodobno in staro, kar je za junakinjo, ki naj bi delovala domače in nekoliko pravljično obenem, idealno razmerje.

Tretji razlog, da ime v Sloveniji pozna prav vsak, s krstnimi imeni nima nobene zveze. EMA je ime oddaje, na kateri se vsako leto izbira slovenski predstavnik za Pesem Evrovizije: kratica se piše z velikimi črkami, izgovori pa se enako. Deklici z imenom Ema se tako vsako leto zgodi, da njeno ime cel teden odmeva s televizije — in da ga zna prebrati tudi tisti, ki črk še ne pozna, ker ga je prej slišal.

Oblike imena Ema in kdaj se katera uporablja

• Ema — Osnovna in hkrati že skrajšana oblika. Slovenščina ogovora ne pregiba, zato deklico pokličeš natanko tako, kot je ime zapisano na platnici.
• Emica — Najpogostejša ljubkovalnica, doma predvsem pri starih starših in v najzgodnejših letih. Zveni nežno in nekoliko zaščitniško, zato jo deklice okoli vstopa v šolo pogosto same opustijo.
• Emka — Igriva, razposajena različica. Slišiš jo med vrstniki, v vrtcu in na igrišču — tam, kjer se imena kličejo čez dvorišče.
• Emi — Skrajšava že tako kratkega imena, ki se je uveljavila v sporočilih in klepetu. Med najstnicami pogosto povsem izpodrine daljše ljubkovalnice.
• Emči — Narečno obarvana domača oblika, ki ostaja znotraj družine. V uradnem govoru je praktično ne srečaš.
• Emilija, Emanuela, Emina — Daljša imena, ki se v vsakdanjem govoru skrajšajo prav v Emo. Če ima deklica v dokumentih eno od njih, doma pa je Ema, je za knjigo pravo tisto ime, ki ga v resnici sliši vsak dan.
• Emin, Emina, Emino — Svojilna oblika, ki je tako kratka, da se lepo znajde v naslovu poglavja ali v posvetilu — »Emina knjiga« stoji na strani brez preloma.