Hana: štiri črke, ki jih otrok na naslovnici prebere sam

Od hebrejske milosti do japonskega cveta

Hana izvira iz hebrejskega imena Channah (חַנָּה) in pomeni milost, naklonjenost, usmiljenje. V Svetem pismu je Hana mati preroka Samuela — ženska, ki je dolgo ostala brez otrok in katere tiha, brezglasna molitev velja za eno najbolj znanih v celotni knjigi. Iz istega korena ḥnn je zraslo še eno domače ime, Johana, ki pomeni »Bog je milostljiv«.

Razmerje med Hano in Ano je najpogostejše vprašanje ob tem imenu in odgovor je lepši, kot se zdi: isti izvor, dve različni poti. Grščina in za njo latinščina sta pri prevzemanju hebrejskega imena začetni pridih izgubili in ostala je Ana; oblike, ki so do nas prišle po drugih poteh, so H ohranile. Hana torej ni okrajšana ali okrašena Ana, ampak starejši zapis istega imena.

Zanimivo je, kam vse ta kratki zlog še pelje. V japonščini hana (花) pomeni cvet, v korejščini hana pomeni število ena. Ime, ki v enem jeziku pomeni milost, v drugem cvet in v tretjem »ena«, pisatelju pravljic ponudi več iztočnic kot marsikatero daljše ime — cvetlični vrt, prva na cilju, tista, ki ji ni vseeno.

V Sloveniji Hana nikakor ni redkost. Med imeni za deklice se je v zadnjih dveh desetletjih naselila v sam vrh in tam ostala dlje, kot je pri modnih imenih običajno — ta navadno hitro zrastejo in prav tako hitro poniknejo, Hana pa se drži. Razlog je najbrž v tem, da prenese vse starosti naenkrat: deluje pri dveh letih na igrišču in bo enako dobro delovala na vizitki.

Za nameček Hana ne potrebuje prevoda. Enako se zapiše v hrvaščini in bosanščini, kjer je prav tako pogosta, enako v češčini in slovaščini, in celo latinični zapis japonske besede za cvet je isti niz črk. Če ima družina sorodnike čez mejo ali če bo knjiga kdaj potovala v drug jezik, ostane ime nedotaknjeno — nihče ga ne bo pisal po svoje, kar se imenom s šumniki ali z dvojnimi soglasniki pogosto dogaja.

Hana, Hanca, Hani: kako ji rečejo doma

• Hana — Polna oblika, ki je tako kratka, da je ni treba krajšati. Doma, v vrtcu in v šoli je pogosto edina oblika, ki jo otrok sploh sliši — in prav ta stoji na naslovnici knjige ter v slovesnejših trenutkih zgodbe.
• Hanca — Ljudska slovenska manjšalnica v duhu Jerce in Micke. Zveni toplo in nekoliko po babičino; v družinah, kjer se je ohranila, jo uporabljajo predvsem starejši sorodniki, pogosto skupaj s priimkom.
• Hani — Klicna oblika za igrišče in za sporočila. Najpogosteje jo uporabljajo vrstniki in starejši bratje ali sestre, ker jo je mogoče zavpiti čez vse dvorišče, ne da bi se izgubil en sam zlog.
• Hanika — Ljubkovalna oblika za najzgodnejša leta in za trenutke crkljanja. Odrasle Hane jo praviloma pustijo samo domačim in je v uradnem življenju nikoli ne srečaš.
• Hanči — Prisrčna različica, ki se rada prilepi med igro. Pogosto nastane sama od sebe, ko mlajši bratec še ne zna izgovoriti cele oblike, in potem ostane za vedno.
• Hanca Hana — Podvojena oblika, kakršna se pojavi, kadar je treba biti nežno strog — na pol karanje, na pol šala. V zgodbi se odlično obnese v dialogu, kjer mama junakinjo kliče nazaj z vrta.