Zala, Zale, Zali, Zalo — v tej zgodbi se ime ne zatakne v nobenem stavku

Od pohvale do imena: od kod je Zala

Zala ima izvor, kakršnega večina imen pri nas nima. Naša imena so večinoma pripotovala po svetniškem koledarju, Zala pa je najbrž ostala doma: v starejši slovenščini je bil pridevnik zal, zala pomenil lep, ljubek, čeden, in iz ljudskih pesmi ga poznamo predvsem v zvezi zala deklica. Beseda je iz vsakdanje rabe izginila, ime pa je ostalo — in je s tem ena redkih ženskih izbir, ki v slovenščini še vedno nekaj pomeni brez slovarja.

Druga razlaga je krajša pot in je prav tako verjetna: Zala kot domača, skrajšana oblika imena Rozalija, ki se je sčasoma osamosvojila in se podeduje naprej že kot samostojno ime. Isti koren nosi tudi starejša različica Zalika, ki so jo nekoč vpisovali v krstne knjige kar samo zase.

Med imeni za novorojenke se je Zala v zadnjih dveh desetletjih povzpela med najpogosteje izbrana, potem ko je bila generacijo prej redkost — marsikatera Zala ima zato sošolko z istim imenom, babico pa Rozalijo. Zunaj slovenskega prostora ime skoraj ne obstaja, kar pomeni tudi to, da ga v prevedenih slikanicah ni mogoče najti: v tuji pravljici se Zala pojavi le, če jo nekdo napiše vanjo.

Kako Zali pravimo doma

• Zala — Osnovna oblika je hkrati že najkrajša, zato se uporablja povsod — v šolskem dnevniku, na vabilu za rojstni dan in takrat, ko jo kličeš z vrta. Prav zato je tudi najbolj naravna izbira za naslovnico.
• Zalka — Najpogostejša ljubkovalna različica, ki jo največkrat slišiš od babic in sosedov. Zveni topleje in malo bolj vaško; v pisnem besedilu je redka, v pogovoru pa vsakdanja.
• Zalika — Starejša sestra imena — nekoč samostojno ime, danes bolj družinski spomin. Ostaja pri starejših sorodnikih in v zgodbah o prababicah.
• Zalči — Kratek klic za hitre trenutke: med igro, ko je treba priti k mizi, ali kadar se je s kom treba pobotati v treh besedah. Redko kdo ga zapiše, skoraj vsak dom pa ga pozna.
• Zalika, Zala, Zalka v isti hiši — Če ime doma menjaš glede na razpoloženje, v knjigo zapiši tisto, ki jo deklica sliši največkrat. V zgodbi se namreč ponovi tolikokrat, da mora biti to ime, ki se ji zdi res njeno.