Nikov je v razredu več, junak te knjige pa je en sam

Od zmage ljudstva do samostojnega imena

Nik je v slovenska imena prišel kot krajša oblika Nikolaja, redkeje Dominika ali Nikole. Nikolaj izvira iz grškega Nikólaos, sestavljenega iz níkē (zmaga) in laós (ljudstvo) — pomen torej ni skromen: zmaga ljudstva. Po Evropi ga je razneslo čaščenje svetega Nikolaja, zavetnika pomorščakov in otrok, po katerem so poimenovane cerkve, pristanišča in cele mestne četrti.

V Sloveniji se je Nik nekje v devetdesetih odlepil od izvirnika. Starši ga niso več vpisovali kot okrajšavo, ampak kot samostojno ime — v rojstnih listih zadnjih treh desetletij Nik stoji sam zase in sodi med najpogostejša fantovska imena te generacije. Zato ima marsikateri Nik v razredu soimenjaka, medtem ko Nikolajev med vrstniki skorajda ni. Ime je tako v eni generaciji prehodilo pot od skrajšane različice do polne oblike, ki ničesar več ne skriva za sabo.

Zapis je slovenski in ga je v knjigi vredno braniti: Nik se piše z enim k in brez c. Angleška različica Nick zveni enako, a se piše drugače, in v natisnjenem besedilu je ta razlika lepo vidna — zapisana z eno črko manj je oblika, ki jo otrok res vidi na svojem listku v vrtcu.

Za zgodbo ima ime še eno prednost, ki je pri daljših imenih ni: dobro se kliče. Kratek samoglasnik in trdi k na koncu nosita čez razdaljo, zato Nik v besedilu deluje naravno tudi takrat, ko ga kdo pokliče z drugega konca gozda ali dvorišča — in v pravljici se to zgodi pogosto.

In še eno posebnost ima Nik v slovenskih družinah: skoraj nobeno drugo fantovsko ime nima tako pogoste sestrske dvojnice. Nik in Nika sta par, ki ga v istem razredu, na istem hodniku in nemalokrat v isti družini srečaš redno — in če se knjiga bere obema, je to edini primer, ko en sam dodatni znak v posvetilu spremeni celega naslovnika. Ime tudi ne potrebuje prevoda: Nik se enako zapiše in enako izgovori v skoraj vsem, kar se govori okoli Slovenije, zato ostane isto tudi takrat, ko družina za teden dni prestopi mejo.

Oblike imena in kdaj se katera uporablja

• Nik — Osnovna oblika, ki je hkrati uradna. Ni je treba ne krajšati ne podaljševati — v dokumentu, na platnici in v pogovoru je ista beseda.
• Niki — Mehkejša domača oblika, ki jo pogosto slišiš v družini in med najmlajšimi. Doda en zlog in ime naredi bolj pojoče.
• Nikec — Manjšalnica s končnico -ec, primerna za predšolska leta in za trenutke crkljanja. V knjigi jo je vredno uporabiti zmerno, da ostane posebna.
• Nikolaj, Dominik — Polni obliki, če je Nik doma nastal iz njiju. Danes je to redkeje — večina Nikov je vpisanih naravnost kot Nik.
• Nika, Niku, z Nikom — Sklonske oblike, ki se v zgodbi pojavljajo največkrat. Rodilnik Nika je tisti, ki se zapiše v posvetilo: knjiga za Nika.