Darilo za krst: kdo kaj podari in kako brez podvajanja

To besedilo je zemljevid celotne rubrike. Poglavja spodaj so podrobni vodniki po posameznih vrstah daril — tukaj izveš, katero komu pripada in kako jih sestaviti, da se ne prekrivajo.

Med porodnišnico in krstom pri večini družin mine nekaj mesecev. V tem času ima družina omaro polno pajacev v treh velikostih hkrati in kup plišastih igrač, od katerih otrok prizna eno samo. Krst meri drugam: je obred, pri katerem otrok dobi ime pred občestvom in dva odrasla prevzameta vlogo, ki jo bosta igrala leta. Darilo temu ustreza — nosi ime, datum in mora zdržati.

Praktične stvari s tem niso prepovedane, le premaknejo se iz vloge glavnega darila v vlogo malenkosti od gostov. Razlika je preprosta: glavno darilo lahko čez deset let vzameš v roke in pokažeš, potrošno darilo se do takrat poje, obrabi ali pa otrok iz njega zraste. Kaj družina običajno dobi takoj po porodu, je v članku darila za dojenčka ob rojstvu — kar je tam odkljukano, tega za krst ne kupuj znova.

Pri darilih za spomin odloča ena sama stvar: ali je v njih nekaj, kar se da narediti samo zdaj. Gravura z datumom obreda, odtis dlani v velikosti, ki je otrok ne bo imel nikoli več, fotograf za pol ure pred cerkvijo ali knjiga, v kateri je otrok junak in ki ima 12 ilustriranih dvostranic z njegovim imenom. Univerzalno darilo iz veleblagovnice tega nima in ga lahko nadomesti karkoli drugega.

Tabelo preberi kot razdelitev vlog, ne kot nakupovalni seznam. Če si vloge razdelite vnaprej, preostanek izbire podvajanja ne bo več ustvaril.

Botrstva se z darilom ne kupi, je pa to edina vloga, pri kateri se darilo pričakuje skoraj samodejno. Sama vloga pravila ima: v katoliški praksi je lahko boter krščen in birman človek, ki je dopolnil šestnajst let, ni oče ali mati otroka in sam živi po veri, ki jo bo otroku pomagal posredovati. Za darilo predpisov ni — a prav iz te vloge izhaja, kaj se spodobi.

Vredno je vedeti tudi, kaj botrstvo ni: po češkem pravu ne vzpostavlja nobenega razmerja do otroka. Kdo bo poskrbel za otroka, če starši ne bi mogli, odloči sodišče z imenovanjem skrbnika, starši pa lahko za to dajo pobudo po drugi poti. Boter je torej odnosna in cerkvena vloga, ne zavarovanje — in njegovo darilo temu ustreza.

Liturgični del. V mnogih župnijah boter prinese krstno svečo, ki se med obredom prižge od velikonočne sveče, in belo oblačilo oziroma krstno haljico. Oboje je običaj, ne dolžnost: ponekod za to poskrbijo starši, drugod kar župnija. Eno vprašanje duhovniku ali staršem to reši vnaprej in prihrani drugo svečo.

Trajni del. Nakit z gravuro (križec, medaljon, zapestnica), ura, shranjena do polnoletnosti, naložen znesek na računu, ki ga vodijo starši, ali darilo za spomin z imenom otroka. Pri nakitu se splača gravura na hrbtni strani z datumom krsta, ne le začetnica, in računati s tem, da ga bo otrok nadel šele veliko let pozneje. Katero kovino izbrati in kaj gre na majhno površino, razčlenjuje nakit z imenom in datumom.

Pri starih starših se najpogosteje mešata dve različni stvari in vredno ju je ločiti. Prvo je darilo, ki ga ima otrok v rokah takoj — nekaj za spomin, kar starši fotografirajo in shranijo. Drugo je darilo, ki ga otrok vidi šele kot odrasel: varčevanje, ki ga odprejo starši, nakit ali ura, odložena v škatlo.

Darilo za polnoletnost ima en pogoj, na katerega se pozablja: nekdo ga mora najti in vedeti, kaj to je. Varčevalni račun brez papirja v mapi staršev in škatla brez pojasnila, od koga in čemu je, se v dvajsetih letih ali izgubita ali pa jima nihče ne pripiše nobenega pomena. Zato k takemu darilu sodi napisano pismo — kdaj je nastalo, ob kateri priložnosti in kaj si je darovalec takrat želel. Kako ga sestaviti in kam shraniti, je v članku pismo v prihodnost in časovna kapsula.

Zadnja stvar, ki jo stari starši pogosto rešujejo: velika darila, kot so voziček, posteljica ali avtosedež. Za krst niso primerna ne zaradi bontona, ampak zato, ker starši tak kos običajno že imajo ali pa ga izbirajo glede na stvari, za katere darovalec ne ve. Tu je vprašanje vnaprej obvezno, tudi če darilo s tem izgubi presenečenje.

Gost ima najmanjšo vlogo in hkrati najmanjše tveganje, da zgreši — če se drži stvari, ki se ne podvajajo do neuporabnosti.

Dogovor zveni kot nepotrebna formalnost, dokler se na mizi ne znajdejo trije medaljoni z istim datumom. Vzame eno sporočilo.

Kartica odloča o tem, ali je darilo stvar ali spomin. Naslednja besedila so za prepis — ime in datum dopiši sam.

Najpogostejše zmote niso drage, le nepotrebne — in vse tri se da ujeti z enim vprašanjem vnaprej.

Nakit, ki naj bi ga otrok nosil takoj. Verižica za dojenčka je darilo v škatlici, ne za vrat: proste vrvice, verižice in perlice pri spečem ali plazečem otroku pomenijo tveganje zadavitve in zaužitja, starši pa jih tako ali tako snamejo. Gravura z datumom s tem ne izgubi ničesar, le predaja se premakne v trenutek, ko jo otrok že razume.

Oblačila v trenutni velikosti. Najpogostejše darilo gostov in najpogostejši kos, ki skupaj z etiketo konča v vreči za menjavo. Velikost naprej stane enako in se nosi.

Verski predmet brez dogovora. Pri družini, ki krst jemlje predvsem kot družinsko slavje, podobica svetnika ali rožni venec zgrešita cilj; pri verni družini sta nasprotno dobrodošla, a prav tam se zlahka znajdejo trije enaki. Vprašati ni netaktno, netaktno je ugibati.

In zadnja stvar, ki sploh ni videti kot napaka: darilo, kupljeno v zadnjem trenutku samo zato, ker »nekaj je pač treba prinesti«. Datum krsta se pogosto dogovarja po prostih terminih v cerkvi in ostane le nekaj dni. Tudi tako se da ujeti darilo z imenom — digitalna knjiga po meri je običajno gotova v 15, zato nastane tudi dan pred obredom, v družinah, kjer en otrok knjigo že ima, pa deluje kot nadaljevanje zbirke. Karkoli od tega je bolje kot četrta plišasta igrača.