Pravljice za otroke: kje jih brati zastonj in kako izbrati

Najzanesljivejši vir so prosta dela — besedila, pri katerih so avtorske pravice že potekle. V Digitalni knjižnici Slovenije dLib.si najdeš klasiko in pravljice brezplačno; za prvo branje poišči ljudske pravljice ali domačo klasiko, kot sta Martin Krpan Frana Levstika in Kekec Josipa Vandota. Besedila se berejo v brskalniku, marsikaj pa lahko tudi preneseš in natisneš.

Druga pot je knjižnica. Otroški oddelek katere koli splošne knjižnice ti bo pravljico za otrokovo starost svetoval bolje kot lestvica spletne trgovine. Tam si izposodi tudi novejšo klasiko, ki prosto dostopna ni — Muco Copatarico Ele Peroci ali pravljice Svetlane Makarovič. Pri izbiri novejših knjig si lahko pomagaš z nagrado Večernica za najboljše slovensko mladinsko literarno delo in z nagrado Desetnica Društva slovenskih pisateljev.

Še ena praktična opomba o klasiki: starejša besedila so pisana z jezikom devetnajstega stoletja. Za predšolskega otroka jih med branjem kar poenostavi — razbij dolge povedi, zastarelo besedo zamenjaj z današnjo. Pravljica s tem nič ne izgubi; pripovedovali so jo dolgo, preden jo je kdo zapisal, in vsak pripovedovalec jo je povedal po svoje.

Kje še iskati, ko ti ta dva vira ne zadoščata:

• Lahko noč, otroci! — pravljice na Radiu Slovenija z arhivom na rtvslo.si. So za poslušanje, ne za branje, a za večer, ko ti zmanjkuje glasu, so kot nalašč.
• Wikivir (sl.wikisource.org) — prosta besedila kot spletni tekst, ki ga lahko kopiraš in natisneš.
• E-knjige v splošnih knjižnicah — format, ki ga odpreš v e-bralniku ali telefonu in zvečer bereš brez svetlečega brskalnika.

Spletna besedila pridejo prav za tri stvari: hitro najti pravljico za današnji večer, imeti kaj brati na poti in natisniti besedilo, ki ga doma nimaš. dLib.si in knjižnične e-knjige delujejo v telefonu brez nameščanja česar koli.

Za večerno branje pa je telefon najslabša izbira — zaslon sveti v temo in vsako obvestilo iztrga iz zgodbe tebe in otroka. Če bereš z elektronske naprave, izklopi obvestila ali uporabi e-bralnik z zaslonom e-ink. Še bolje je, da si besedilo čez dan natisneš in zvečer v rokah držiš le papir.

In pazi na eno navado: ko otrok vidi starša „brati pravljico s telefona“, ne loči, ali bereš ali brskaš. Papirnata knjiga ali natisnjen list jasno sporočata: zdaj se bere.

Brane (posnete) pravljice na YouTubu imajo svoje mesto: v avtu, med boleznijo ali ko staršem po tretji pravljici že zmanjkuje glasu. Če jih predvajaš, izberi zvok brez videa — pri brani pravljici ni kaj gledati, brez zaslona pa si otrok prizore predstavlja sam, in prav to je delo, ki naj ga pravljica v glavi opravi.

Dve praktični tveganji: samodejno predvajanje po koncu zažene naslednji video, ki ga ni izbral nihče od vaju, oglasi pa znajo skočiti sredi zgodbe. Seznam predvajanja pripravi vnaprej in samodejno predvajanje izklopi.

Česar posnetek ne nadomesti: skupno branje je pogovor. Otrok sprašuje, ti odgovarjaš, ustavita se pri sliki, vrneta se stran nazaj. Posnetek teče naprej. Zato brane pravljice jemlji kot dodatek — večerni ritual pa prepusti živemu glasu. Kako tak ritual sestaviti, tudi z zvočnimi pravljicami, razlagamo v članku Pravljice za lahko noč: besedila, zvok in ritual, po katerem se zaspi.

Pravljica za dve do tri minute branja. Namesto Tineta vstavi ime svojega otroka — potem se posluša čisto drugače.

O lučki, ki se je bala teme

Za devetimi hribi in enim jablanovim sadovnjakom je živela majcena lučka po imenu Blik. Čez dan se je zibala na bilkah trave, zvečer, ko se je stemnilo, pa se je Blik skrila v zvonček šmarnice in se tresla. Lučka, pa se boji teme — komu naj človek to pove?

Nekega večera je mimo prišel Tine. Iskal je pot domov in tema je bila gosta kot marmelada. „Kdo pa tam sveti?“ je vprašal. „J-jaz,“ je pisnila Blik. „Ampak ne preveč, ker me je strah.“

„Potem sva se pa dobro ujela,“ je rekel Tine. „Tudi mene je teme malo strah. Ampak če boš šla pred mano, bom gledal tebe, ne v temo. Ti pa ne glej v temo, ampak na pot.“

In sta šla. Blik je svetila na stezico, Tine je gledal Blik in tema naenkrat ni bila sovražnik — bila je samo noč, v kateri sveti prijateljica. Od takrat Blik zvečer ne sveti skrita v šmarnici, ampak nad stezico. Če bi slučajno spet kdo iskal pot domov.

In če se bo nocoj tema zdela prevelika, se spomni: tudi lučka se je nekoč bala. In pomagalo ji je, da pri tem ni bila sama.

Vstavljanje otrokovega imena v pravljico — kot pri Tinetu zgoraj — je najstarejši pripovedni trik, kar jih obstaja, in zanesljivo deluje: zgodba „o meni“ se posluša drugače kot zgodba o tujem junaku. Pri klasičnih pravljicah je dovolj, da ime zamenjaš med branjem.

Kdor želi iti dlje, lahko otroku omisli celo personalizirano knjigo. Pri Junak knjige nastane zgodba, v kateri je junak otrok sam: ilustracije nastanejo iz ene naložene fotografije, ime pa se v besedilo postavi v pravilnih sklonih. Za omahljive bralce je knjiga, v kateri so sami junaki, pogosto dober razlog, da pri branju vztrajajo.