Brezplačne pravljice za otroke in kako izbrati po starosti

Najzanesljivejši vir so prosta dela — besedila, ki jim je avtorska pravica že potekla. Na Wikizdrojích, češki različici Wikivira, najdeš Narodne pripovedke in bajke Boženy Němcove; za prvo branje sezi po O dvanácti měsíčkách (O dvanajstih mesecih), O Slunečníku, Měsíčníku a Větrníku ali po čisto kratki Chytré horákyni. Pri Karlu Jaromíru Erbenu so najbolj dostopne Dlouhý, Široký a Bystrozraký, Tři zlaté vlasy Děda Vševěda in Pták Ohnivák a liška Ryška. To so polna besedila brez oglasov, bereš jih lahko kar v brskalniku ali pa jih natisneš.

Druga pot je knjižnica. Na spletni strani Mestne knjižnice v Pragi poišči razdelek E-knihy zdarma (mlp.cz → E-knihy → E-knihy zdarma), torej brezplačne e-knjige. Knjižnica tam izdaja lastne elektronske izdaje prostih del v formatih EPUB, PDF in za e-bralnike, za prenos brez registracije in brez knjižnične izkaznice — niti iz Prage ti ni treba biti. Med pravljičnimi naslovi najdeš na primer Erbenovo Kytice in České pohádky, Národní báchorky a pověsti Boženy Němcove ali Pohádky Hansa Christiana Andersena v češkem prevodu. Preneseš jih v telefon ali na e-bralnik in jih imaš brez povezave.

In seveda deluje navadna izposoja: otroški oddelek katere koli občinske knjižnice ti bo glede na otrokovo starost svetoval bolje kot lestvica spletne trgovine.

Še ena praktična opomba h klasiki: besedila Erbena in Němcove so pisana v jeziku devetnajstega stoletja. Za predšolarja jih med branjem mirno poenostavljaj — razsekaj dolge povedi, arhaizem zamenjaj z današnjo besedo. Pravljica s tem ne izgubi ničesar; pripovedovali so jo dolgo, preden jo je kdo zapisal, in vsak pripovedovalec jo je povedal po svoje.

Kje iskati še, ko ti ta dva vira zmanjkata:

• Wikizdroje zunaj avtorskih strani — poleg Němcove in Erbena je tam tudi zbirka pravljic Jana Karafiáta, Alois Jirásek (Staré pověsti české, Stare češke bajke) ali starejša berila za osnovne šole; vse kot spletno besedilo, ki ga lahko kopiraš in natisneš.
• Brezplačne e-knjige praške mestne knjižnice — na desetine prostih del v EPUB in PDF, torej v formatu, ki ga odpreš na e-bralniku in v telefonu ter zvečer bereš brez svetlečega brskalnika.
• Digitalna knjižnica Kramerius (kramerius.mlp.cz, po potrebi Kramerius češke Narodne knjižnice) — skenirane stare otroške knjige in revije z izvirnimi ilustracijami. Bere se kot slike strani, zato bolj za tablico ali za tisk kot za e-bralnik, najdeš pa izdaje, ki jih v običajni spletni trgovini ne dobiš.

Spletna besedila so dobra za tri stvari: hitro najti pravljico za nocoj, imeti kaj brati na poti in natisniti besedilo, ki ga doma nimaš. Wikizdroje in knjižnične e-knjige delujejo v telefonu brez nameščanja česar koli.

Za večerno branje pa je telefon najslabša izbira — zaslon sveti v temo in vsako obvestilo iztrga iz zgodbe tebe in otroka. Če bereš z elektronike, izklopi obvestila ali uporabi bralnik z e-ink zaslonom. Še bolje je, da si besedilo čez dan natisneš in imaš zvečer samo papir.

In pozor na eno navado: ko otrok gleda starše, kako „berejo pravljico s telefona“, ne loči, ali bereš ali drsaš po zaslonu. Papirnata knjiga ali natisnjen list povesta jasno: zdaj se bere.

Prebrane (posnete) pravljice na YouTubu imajo svoje mesto: v avtu, med boleznijo ali ko staršem po tretji pravljici zmanjka glasu. Če jih predvajaš, izbiraj zvok brez videa — pri prebrani pravljici ni kaj gledati in brez zaslona si otrok prizore predstavlja sam, kar je natanko tisto delo, ki naj bi ga pravljica v glavi opravila.

Dve praktični tveganji: samodejno predvajanje po koncu zažene naslednji video, ki ga nisi izbral, oglasi pa znajo skočiti sredi zgodbe. Seznam predvajanja pripravi vnaprej, samodejno predvajanje pa izklopi.

Česar posnetek ne nadomesti: skupno branje je pogovor. Otrok sprašuje, ti odgovarjaš, ustavita se pri sliki, vrneta se stran nazaj. Posnetek gre naprej. Zato jemlji prebrane pravljice kot dodatek — večerni ritual pa prepusti živemu glasu. Kako tak ritual sestaviti, vključno z zvokom, razčlenjujemo v članku Pravljice za lahko noč: besedila, zvok in ritual, po katerem se zaspi.

Pravljica za dve do tri minute branja. Namesto Tineta vstavi ime svojega otroka — potem se posluša čisto drugače.

O lučki, ki se je bala teme

Za devetimi griči in enim jablanovim sadovnjakom je živela drobcena lučka po imenu Blisk. Čez dan se je zibala na travnih bilkah, zvečer pa, ko se je stemnilo, se je Blisk skril v cvet šmarnice in se tresel. Lučka, pa se je bala teme — komu naj človek to pripoveduje?

Nekega večera je mimo šel Tine. Iskal je pot domov in tema je bila gosta kot marmelada. „Kdo tam sveti?“ je vprašal. „J-jaz,“ je zacvilil Blisk. „Ampak ne preveč, ker me je strah.“

„Potem sva si pa podobna,“ je rekel Tine. „Tudi mene je teme malo strah. Ampak če boš šel pred mano, bom gledal tebe in ne v temo. In ti ne glej v temo, ampak na pot.“

In tako sta šla. Blisk je svetil na stezo, Tine je gledal Bliska in tema naenkrat ni bila več sovražnik — bila je samo noč, v kateri sveti prijatelj. Od takrat Blisk zvečer ne sveti skrit v šmarnici, ampak nad stezo. Če bi slučajno spet kdo iskal pot domov.

In če se bo nocoj tema zdela prevelika, se je dovolj spomniti: tudi lučka se je nekoč bala. In pomagalo ji je, da pri tem ni bila sama.

Vstavljanje otrokovega imena v pravljico — kot pri Tinetu zgoraj — je najstarejši pripovedovalski trik, kar jih je, in deluje zanesljivo: zgodba „o meni“ se posluša drugače kot zgodba o tujem junaku. Pri klasičnih pravljicah je dovolj, da ime menjaš kar med branjem.

Kdor želi iti dlje, lahko otroku priskrbi celo personalizirano otroško knjigo. Pri Junak knjige nastane zgodba, v kateri je junak otrok sam: ilustracije nastanejo iz ene same naložene fotografije, ime pa se v besedilo postavi v pravilnih sklonih. Za omahljive bralce je knjiga, v kateri so sami junaki, pogosto dober razlog, da pri branju vztrajajo.