Knjige za prvošolce: izbira po načinu učenja branja

Šole otroke učijo brati na različne načine — po zlogih, s sestavljanjem glasov v besedo (glaskovanje) ali s tekočim, zlivajočim branjem, pri katerem glasovi tečejo drug v drugega. Pristop izbere šola, včasih se razlikujejo celo posamezni razredi iste šole. Zato ni dovolj vedeti, kako je bral starejši brat ali sestra.

Najhitrejši namig je v šolski torbi: v učbeniku ali delovnem zvezku za branje je pristop pogosto razviden že iz prvih strani. Druga stvar, ki jo potrebuješ, je vrstni red črk. Knjiga, polna črk, ki jih otrok še ne pozna, ga nauči predvsem tega, da brati ne zna. Oboje lahko izveš z enim vprašanjem učiteljici — besedilo za prepis najdeš malo niže.

Če knjigo izbiraš kot darilo za začetek šole 1. septembra in pristopa še ne poznaš, raje poseži po zgodbi za branje na glas. Več idej, kaj se poda k začetku šole, je v članku Darilo za prvošolca.

Pri branju po zlogih črke prihajajo postopoma skozi vse leto in otrok jih sestavlja v zloge. Septembra in oktobra zato zmore le besedila iz peščice črk — za samostojno knjigo je še prezgodaj, šolsko gradivo ga zaposli dovolj.

Jeseni so primerne knjige s slikovnim branjem: namesto nekaterih besed so majhne sličice, ki jih otrok „prebere“ sam, kratke besede vmes pa prebereš ti ali poskusi on. Okrog sredine šolskega leta, ko razred pozna večino črk, pride čas za prve knjige z velikimi tiskanimi črkami in kratkimi besedami. Velike založbe izdajajo cele zbirke za začetnike, pogosto razdeljene na stopnje zahtevnosti, ki so označene na naslovnici. Začni z najnižjo stopnjo ali najkrajšim naslovom, tudi če se ti zdi otročji. Višjo stopnjo dodaj, ko otrok knjigo prebere brez večjih zatikanj, običajno spomladi. Občutek, da je knjigo prebral čisto sam, je zdaj vreden več kot napeto dogajanje.

Pazi na dolge besede in sklope soglasnikov. „Škrjanček“ ali „čmrlj“ sta za prvošolca novembra težja kot cel stavek, kot je „Mama ima malino.“ Če je takih besed na strani več, knjigo za nekaj mesecev odloži.

Pri tem pristopu otrok najprej spozna samo velike tiskane črke in bere tako, da sestavlja glasove, ne zlogov. Črke se nauči hitreje zapored, zato kratko besedilo o čemerkoli pogosto prebere prej kot sošolec, ki bere po zlogih — če je napisano z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI. Male tiskane in pisane črke pridejo šele pozneje.

Za knjigo iz tega sledi eno strogo pravilo: z velikimi črkami mora biti napisano celotno besedilo, ne le naslov. Knjiga, ki je „za prvošolce“, a je napisana z malimi črkami, je za takega otroka jeseni neberljiva. Preveri to na vzorčni strani, ne po naslovnici. Prvo knjigo, napisano v celoti z velikimi tiskanimi črkami, mu daj že jeseni, ko razred pozna večino velikih črk, in začni z najkrajšo zgodbo. Besede, razdeljene s pomišljaji na zloge, otroka ne motijo, a jih ne potrebuje.

Zoprno je lahko, da otrok na glas bere počasi, glas za glasom. Ne popravljaj ga na zlogovanje, ki ga poznaš iz svoje šole — s tem dobi dve nasprotujoči si navodili.

Pri tekočem (zlivajočem) branju se otroci učijo glasove v besedi brati povezano, drugega v drugega, brez trganja na koščke. Otrok zato na začetku bere namerno počasi in glasove podaljšuje — to ni napaka, ki bi jo bilo treba doma „pospešiti“.

Za prvo knjigo iz tega sledi: kratke vrstice, velike črke in dovolj prostora med besedami, da oku ni treba iskati, kje nadaljevati. Razredi s takim pristopom pogosto delajo z lastnim gradivom, zato se splača vprašati, s kakšnimi črkami in kako dolgimi besedili otroci trenutno delajo, in knjigo izbrati temu primerno. Prvo vzemi tisto, ki se navezuje na gradivo v razredu, in jo daj otroku, ko v šoli bere cele kratke stavke. Konkreten naslov ti bo priporočila učiteljica. Po branju otroka vprašaj, o čem je bilo besedilo — razumevanje je tu enako pomembno kot samo branje.

Samostojno branje je v prvem razredu počasno in naporno. Če bi imel otrok samo knjige, ki jih prebere sam, bi dobival zgodbe na ravni prvih šolskih besedil. Poleg njegove lastne police zato potrebuje še drugo — tisto, s katere bereš ti.